Oslabelost po hospitalizaciji: ko starostnik po nekaj dneh ležanja ne zmore več na noge

Pri starejših lahko že krajše obdobje bolezni in ležanja povzroči presenetljivo velik upad telesnih sposobnosti. Oseba, ki je pred hospitalizacijo še samostojno hodila, lahko po nekaj dneh v postelji potrebuje pomoč pri vstajanju ali pa sploh ne zmore več varno hoditi.

To se lahko zgodi tudi po na videz manj zahtevni bolezni, na primer virozi ali drugi okužbi. Razlog ni nujno samo bolezen sama – velik del težave predstavlja tudi neaktivnost. Fizioterapija oziroma usmerjena vadba po hospitalizaciji in daljšem mirovanju je za marsikoga neizogibna.

Raziskave kažejo, da je starejši organizem na mirovanje posebej občutljiv. Že po nekaj dneh ležanja začne upadati mišična zmogljivost, pri daljšem počitku pa se zmanjšujejo mišična masa, moč nog, vzdržljivost in sposobnost hoje. V raziskavah pri starejših so bile spremembe mišične zmogljivosti zaznavne že po približno petih dneh mirovanja, po desetih dneh pa tudi izrazitejši upad moči in aerobne zmogljivosti.

Kako hitro nastane začaran krog?

Starostnik zboli in nekaj dni večinoma leži. Ko bolezen mine, se počuti šibkega, zato še manj vstaja. Ker manj vstaja in hodi, mišice še dodatno oslabijo.

Kmalu lahko postane težko že:

• samostojno sesti na rob postelje,
• vstati s stola ali stranišča,
• nekaj časa stati,
• priti do kopalnice,
• uporabljati hoduljo,
• hoditi po stopnicah.

Pogosto se temu pridruži še strah pred padcem. Oseba zato še manj hodi, svojci pa jo zaradi varnosti začnejo še bolj razbremenjevati. Tako lahko nekdo, ki je bil pred boleznijo samostojen, v zelo kratkem času postane odvisen od pomoči drugih.

Funkcionalni upad med hospitalizacijo pri starejših ni redek, zmanjšana mobilnost in dolgotrajno zadrževanje v postelji pa sta pomembna dejavnika takšnega poslabšanja.

Dobra novica: potencial za okrevanje je lahko zelo dober

Če je bil starostnik pred boleznijo pokreten in razmeroma samostojen, je to pomemben podatek.

Ko je akutna bolezen pozdravljena in zdravnik ne določi posebnih omejitev, je lahko potencial za ponovno pridobivanje sposobnosti zelo dober. Pomembno pa je, da z aktivacijo ne odlašamo predolgo.

Po odpustu iz bolnišnice zato ni idealno, da oseba več tednov večinoma leži in čaka, »da bo prišla k sebi«. Pri določenih ljudeh prav gibanje in postopno povečevanje aktivnosti predstavljata pomemben del okrevanja.

Zakaj je fizioterapija na domu lahko zelo koristna?

Doma lahko vadimo prav aktivnosti, ki jih oseba potrebuje vsak dan:

• obračanje in posedanje v postelji,
• vstajanje,
• presedanje na stol ali voziček,
• hojo do stranišča,
• uporabo hodulje ali drugega pripomočka,
• ravnotežje,
• mišično moč in vzdržljivost,
• po potrebi tudi stopnice.

Velika prednost domače obravnave je, da se ni treba najprej naučiti funkcionirati v terapevtski telovadnici in nato znanja prenašati domov – vadimo neposredno tam, kjer mora biti oseba ponovno samostojna.

Tudi smernice za oskrbo starejših po odpustu iz bolnišnice poudarjajo pomen nadaljnje rehabilitacije in podpore v domačem okolju z namenom ponovnega pridobivanja samostojnosti.

Na začetku je pogosto potrebna pogostejša obravnava

Če je oseba po hospitalizaciji izrazito oslabela, je praviloma bolje začeti nekoliko intenzivneje. Telo potrebuje ponavljajoče se dražljaje, da ponovno pridobi moč, ravnotežje in zaupanje v gibanje.

Ko se začne stanje izboljševati, lahko pogostost obiskov postopoma zmanjšujemo in vedno več aktivnosti prenesemo na vadečega ter svojce.

Cilj ni, da bi bil starostnik dolgoročno odvisen od terapevta, ampak da ponovno pridobi čim več sposobnosti, ki jih je imel pred boleznijo.

Ne odlašajte, če po odpustu nenadoma ne zmore več tega, kar je zmogel prej

Če je nekdo pred boleznijo sam hodil, po odpustu pa ne more več varno vstati ali narediti nekaj korakov, tega ni dobro avtomatično pripisati starosti.

Najprej je seveda pomembno, da je zdravstveno stanje stabilno in da za nenadno poslabšanje ni novega zdravstvenega vzroka. Ko je akutno stanje urejeno, pa je smiselno čim prej začeti s postopno ponovno aktivacijo.

Pri starostniku lahko nekaj dni neaktivnosti naredi veliko škode – vendar to še ne pomeni, da je izgubljena samostojnost nujno trajna.

Če je bil pred boleznijo pokreten in sodeluje pri vadbi, je pogosto mogoče v domačem okolju doseči lep napredek in ponovno pridobiti pomemben del izgubljenih sposobnosti.