”Moja mama Maja Miletič-Semenič (1926) je po poklicu zdravnica, primarij, specialistka fizikalne medicine in rehabilitacije. V starosti 92 let je začela »popuščati«. Mučila jo je inkontinenca. Zlomila si je roko v ramenu in mobilnost je oslabela. Odločila se je za nastanitev v domu, kjer se je relativno hitro adaptirala in bila zadovoljna.

Ob začetku leta 2020 je padla in si znova zlomila roko, zato več ni mogla uporabljati hoduljice. Obtičala je v postelji. Začela je izgubljati mišično maso in kmalu je postala povsem nepokretna. Nato so nastopile omejitve zaradi korone in prepoved obiskov. Prave rehabilitacije ni bila deležna saj je maloštevilno osebje doma bilo prezasedeno z osnovno nego in oskrbo stanovalcev. Kljub temu, da je dom evidentiral kar 88 terapevtskih vaj in »učenja hoje«  v obdobju treh mesecev, shodila ni.

Takoj, ko se je ponovno  dalo vstopiti v dom, so z njo začeli vaditi terapevti Fizaktiva, kot zunanji izvajalci storitev. Rehabilitacija je bila bliskovita! Po samo 5 obiskih se je postavila na noge, oprijela hoduljice in počasi zakorakala.  Njeno in moje veselje je bilo nepopisno!

Mama, ki je celo življenje poklicno delala s terapevti pri vseh možnih vrstah rehabilitacije, je znala strokovno oceniti njihovo znanje, metode dela, pristope in usposobljenost. Visoko jih je ocenila in ni jih mogla prehvaliti!  Pri njej so se menjavale dve-tri osebe, za vsako je imela najlepše besede. Pa ne samo o delu: tudi o prijaznosti, pozornosti, celo nežnosti pri izvajanju posegov.

Žal so se varnostni ukrepi zaradi korone spet zaostrili in terapevtom Fizaktiva ni več bil dovoljen vstop v dom. Pridobljene sposobnosti so upadale in spet je obležala v postelji, tokrat za obdobje 5 mesecev.

Kljub temu, da v domu zatrjujejo, da nikoli več ne bo hodila, kar je glede na njena leta (95) zelo verjetno, mama pogreša in si želi terapevte Fizaktiva. Vsaj, da ji razgibajo otrdele sklepe in poženejo kri po shujšanem telesu, kot pravi.

Žal, to ni dopustno. Hvaležna pa sem Fizaktivu za vso odlično opravljeno delo ter za očitno skrb, ki so jo kazali do moje mame.”

Vesna Miletić